Začetek tega poletja je bil zelo vroč, zato smo se odločili da Lune na morje letos ne vzamemo s sabo. Njena črna dlaka se zelo hitro ogreje in čeprav je bila v senci in vodi, ji je bilo vseeno vroče. Ko smo bili letos na morju brez naše labradorke, jo je doma v zavetju sence razvajala babica.
Temperature so sredi julija malce upadle, zato smo načrtovali kratek oddih v kampu ob Bohinjskem jezeru - tokrat skupaj z našo Luno.
Vožnjo je, kot vedno, dobro prenesla. Že od malih tačk smo jo namreč navajali
vožnje v transporterju (starješi zapis v spletnem dnevniku).
In Bohinj? Čudovit je! V kampu, kjer smo tri dni prebivali, smo bili od jezera oddaljeni le nekaj metrov in imeli čudovit razgled na gorovje ki ga obdaja. S sabo smo vzeli tudi napihljiv čoln, da smo lahko še bolj občutili lepoto in veličino tega slovenskega bisera. Skupaj z nami v čolnu je potovala tudi Luna. Sprva je bila malce negotova, nato pa se je privdila, ko je kot kraljica v sprednjem delu čolna nadzirala nas, ki smo veslali.
Med vožnjo po Bohinjskem jezeru je Luna z zanimanjem ogledovala okolico Peščene plažice, ki jih je ob jezeru nemalo, so bile kot nalašč za kratek oddih. Luna, ki je prva skočila z čolna, si je v vodi, ki je imela 20 stopinj ohladila tačke in iz nizke prinesla palice, ki smo jih metali. Tudi mi smo se ohladili, pozitivno presenečeni nad Bohinjskim jezerom, ki je bilo čistejše kot smo si predstavljali.
Voda v jezeru je zadnja leta čistejša, kar je posledica urejene kanalizacije
Prvi dan smo imeli lepo sončno vreme, druga dva dni pa nam jo je zagodlo. Čeprav je dež padal celo noč, pa je Luna (kot po navadi) trdno spala v svojem transporterju zunaj pred prikolico, pod zavetjem strehe. Naslednje jutro se je k sreči malce razjasnilo. Odločili smo se, da bomo ta dan uresničili le izlet do
slapa Savice, Vogel pa bomo obiskali drugič, v lepšem vremenu. Od
kampa Zlatorog (Ukanc) je po pešpoti do slapu za okoli uro in pol hoda. Ker je ponoči padlo kar nekaj dežja, je bil slap Savica še mogočnejši kot po navadi.
Ob slapu Savica
Po izletu je sledilo kosilo, nato pa vožnja po Bohinjskem jezeru in kopanje. Hoteli smo preveslati jezero od kampa na zahodni strani jezera, pa vse do
Ribičevega Laza na vzhodu. Vendar je izgledalo, da razdalja ni tako kratka kot smo na koncu ugotovili. Opravili smo pol poti, nato pa se odločili, da si bomo preostanek prihranili za prihodnjič, ko pridemo v Bohinj. Privoščili smo si kopanje.
Po napornem dnevu v gorah najbolj prija osvežitev v jezerski vodi Popoldne so oblaki prinesli dež, ki ni ponehal vse do naslednjega popoldneva, ko smo se že odpravili proti domu.
Bilo je lepo in ni nam žal, da smo se odpravili mir, senco in lepote iskat v gorski svet namesto na morje. Tako imamo tudi dva razloga več, da Bohinj obiščemo še enkrat.