sreda, 21. december 2011

Druga svečka


Že dolgo se nismo oglasili. Med tem časom je naša črna labradorka ostala enaka: še vedno obožuje jabolka (na sprehodu ovoha okolico vsake jablane) in sploh vso hrano (zato je potrebno izredno paziti, kaj poje). Rada se podi za žogo, hodi na dolge sprehode, čofota v vodi, se igra v snegu, se skupaj z nami veseli in nas s svojo navzočnostjo osreči tudi takrat, ko nismo najboljše volje.

Od troške razigranosti, do odrasle resnosti. Človek se leto za letom uči, nabira nove izkušnje ... Čeprav naša labradorka šteje komaj 2 pomladi (14 pasjih let), smo se tako mi od nje, kot ona od nas, veliko naučili. Najprej majhna kepica, sedaj že skoraj odrasla Luna.
Od prvih korakov, prvega sprehoda, laježa, obiska veterinarja, naučenega ukaza, korakov v vodi, prvega snega, do prvega rojstnega dneva - leto, ko smo se z našo psičko spoznavali in se učili.
Od prvega kampiranja, izletov v gore, vožnje s čolnom, obiska na morju, prvega teka ob kolesu, do drugega rojstnega dneva - leto, ko smo skupaj želeli preživeti čim več časa in se ob tem tudi zabavati.

Pes je človekov nejboljši prijatelj. Vseeno mu je, če je lastnik bolan, brez denarja, nezaposlen, ... Potrebuje le človeško toplino in varen dom. Tako sta srečna oba - lastnik in pes.

Želim si, da bi v letu, ki prihaja, doživeli veliko skupnih in lepih trenutkov in se še naprej imeli tako radi. Vse najboljše, Luna in lepo pasje leto 2012!

sreda, 27. julij 2011

Vikend ob Bohinjskem jezeru

Začetek tega poletja je bil zelo vroč, zato smo se odločili da Lune na morje letos ne vzamemo s sabo. Njena črna dlaka se zelo hitro ogreje in čeprav je bila v senci in vodi, ji je bilo vseeno vroče. Ko smo bili letos na morju brez naše labradorke, jo je doma v zavetju sence razvajala babica.

Temperature so sredi julija malce upadle, zato smo načrtovali kratek oddih v kampu ob Bohinjskem jezeru - tokrat skupaj z našo Luno.

Vožnjo je, kot vedno, dobro prenesla. Že od malih tačk smo jo namreč navajali vožnje v transporterju (starješi zapis v spletnem dnevniku).


In Bohinj? Čudovit je! V kampu, kjer smo tri dni prebivali, smo bili od jezera oddaljeni le nekaj metrov in imeli čudovit razgled na gorovje ki ga obdaja. S sabo smo vzeli tudi napihljiv čoln, da smo lahko še bolj občutili lepoto in veličino tega slovenskega bisera. Skupaj z nami v čolnu je potovala tudi Luna. Sprva je bila malce negotova, nato pa se je privdila, ko je kot kraljica v sprednjem delu čolna nadzirala nas, ki smo veslali.


Med vožnjo po Bohinjskem jezeru je Luna z zanimanjem ogledovala okolico




Peščene plažice, ki jih je ob jezeru nemalo, so bile kot nalašč za kratek oddih. Luna, ki je prva skočila z čolna, si je v vodi, ki je imela 20 stopinj ohladila tačke in iz nizke prinesla palice, ki smo jih metali. Tudi mi smo se ohladili, pozitivno presenečeni nad Bohinjskim jezerom, ki je bilo čistejše kot smo si predstavljali.

Voda v jezeru je zadnja leta čistejša, kar je posledica urejene kanalizacije




Prvi dan smo imeli lepo sončno vreme, druga dva dni pa nam jo je zagodlo. Čeprav je dež padal celo noč, pa je Luna (kot po navadi) trdno spala v svojem transporterju zunaj pred prikolico, pod zavetjem strehe. Naslednje jutro se je k sreči malce razjasnilo. Odločili smo se, da bomo ta dan uresničili le izlet do slapa Savice, Vogel pa bomo obiskali drugič, v lepšem vremenu. Od kampa Zlatorog (Ukanc) je po pešpoti do slapu za okoli uro in pol hoda. Ker je ponoči padlo kar nekaj dežja, je bil slap Savica še mogočnejši kot po navadi.

Ob slapu Savica


Po izletu je sledilo kosilo, nato pa vožnja po Bohinjskem jezeru in kopanje. Hoteli smo preveslati jezero od kampa na zahodni strani jezera, pa vse do Ribičevega Laza na vzhodu. Vendar je izgledalo, da razdalja ni tako kratka kot smo na koncu ugotovili. Opravili smo pol poti, nato pa se odločili, da si bomo preostanek prihranili za prihodnjič, ko pridemo v Bohinj. Privoščili smo si kopanje.

Po napornem dnevu v gorah najbolj prija osvežitev v jezerski vodi


Popoldne so oblaki prinesli dež, ki ni ponehal vse do naslednjega popoldneva, ko smo se že odpravili proti domu.
Bilo je lepo in ni nam žal, da smo se odpravili mir, senco in lepote iskat v gorski svet namesto na morje. Tako imamo tudi dva razloga več, da Bohinj obiščemo še enkrat.

ponedeljek, 20. junij 2011

Furminator

Predvsem v teh dneh, jeseni in spomladi, naši Luni kar močno odpada poddlaka. V zadnjih dneh ji je bilo potrebno njeno kočo očistiti vsak dan, ker se je nabralo kar nekaj dlak. K sreči nas rešuje Furminator.
Lahko povem, da nam je v veliko pomoč - pomaga namreč odstraniti odmrlo poddlako, preden ta izpade. Mi uporabljamo velikega (ker je Luna velik pes), primernega za kratko in srednje dolgo dlako, čeprav bi verjetno dobili enake rezultate na manjšem. In rezultati so res super! Seveda obstajajo tudi manjše različice za različne vrste dlake, pa tudi Furminator za mačke in celo za konje!



In za uporabo je zelo preprost. S Furminatorjem dvakrat nežno povlečem po dlaki in že se nabere kar nekaj poddlake. Enako storim tudi na drugih predelih, kjer dlaka najbolj izpada, čeprav Luna ne mara ravno, da se lotim njenega repa. Če se le da, Luno s Furminatorjem krtačimo vsak teden. Dlaka je po tem opazno bolj svetleča in gladka kot prej.

Poddlaka svetlejše (rjave) barve je odvečna in bo kmalu odpadla, če je ne bomo odstranili


Odvečna poddlaka, odstranjena s Furminatorjem

Sicer je Furminator zelo varen in ni nevarnosti, da bi psa poškovovali. Treba je le paziti, da ga predolgo ne krtačimo samo na enem mestu. Tako bi namreč lahko odstranili zdravo dlako, namesto odmrle poddlake.

Odmrla in odvečna dlaka se ujame med majhne zobe


Sedaj ga imamo že eno leto in smo zelo zadovoljni. Vreden je svojega denarja in ga toplo priporočamo tistim, ki imajo težave z odpadanjem dlake pri psih.

Uradna spletna stran izdelka: http://www.furminator.com/
Trgovina: http: //www.onlinezoo.si/

sobota, 26. marec 2011

Pozdrav pomladi

Turobno zimsko vreme je zamenjalo pomladansko sonce in temperature okoli 20 stopinj nad ničlo.
Kot nalašč za lepe sprehode. Luna z veseljem teka po travnikih, v bližnjem jezeru si je že ohladila tačke.

Med vsemi vejicami je Luna našla največjo


Veselo čofotanje ...


Včeraj je bila na cepljenju proti steklini, čez 14 dni bo cepljena še proti kužnim boleznim. Še sedaj se spomnem kako je bila majhna, ko smo jo dali sterilizirati in je vsa žalostna ter utrujena prišla iz ambulante.
Tokrat je bila še posebej pridna. Ko smo prišli je seveda popolnoma prevohala ambulanto. Luna sedaj nima zdravstvenih težav, težka je 30 kilogramov.

Najbolj ji prija poležavanje na preprogi zunaj na toplem soncu

sobota, 15. januar 2011

Pozdravljeni v letu 2011

Leto 2010 se je poslovilo, tukaj je že novo 2011, ki pomeni nova pričakovanja, načrte in cilje ... Luna v teh ne preveč zimskih dneh uživa na soncu in dirja po travniku, zadnjič je spoznala laboda, ki se je prišel "ohladit" v bližnji potok.
Prvič je bila brez nas cel teden, ker smo bili na smučanju. Sveda se ji ni slabo godilo: doma jo je razvajala babica, z dedkom je hodila na sprehode, za nagrado pa vsakič dobila svoj najljubši priboljšek - jabolko.
Res zanimivo. Luna obožuje jabolka. Še ko je bil sneg, jih je s svojim ostrim vohom na sprehodu izvohala izpod snega. Dobila je tudi novo ovratnico in povodec, ki ima všite svetleče odbojnike, da smo ob večernih sprehodih še bolj vidni ...


Tudi če ni jabolko, bi za mandarino Luna naredila vse.



Občudujem tole žogo. Luna jo ima že od malega, čeprav je že čisto razcefrana in pogrižena, ohranja okroglo obliko.


torek, 21. december 2010

Vse najboljše, Luna!

Minilo je eno leto, odkar je Luna, naša laradorka prišla na svet. Prav na današnji dan, 21. decembra, na prvi zimski dan (danes je tudi polna luna, zjutraj pa je bil lunin mrk).
Kar ne morem verjeti, da je stara že eno leto, čas ki smo ga preživeli z njo pa je bil vedno zabaven. V tem času se nam je pripetilo velko lepega: od takrat ko smo jo šli, kot malo kepico, po smučanju februarja 2010, iskat v Dravograd, ko smo jo pripeljali domov, vzeli s seboj na morje, ko je dobila vnetje pokostnice, obisk njenih sorodnikov, njen prvi sneg ...
Ni mi žal, da sem se odločil za pisanje bloga. Vsake toliko časa lahko tako pogledam nazaj in obujam spomine, vse od takrat, ko smo jo šli iskat.
Sedaj si ne moremo predstavljati tega leta brez nje. Kako živ je spomin, ko smo jo pripeljali domov, ji pripravili toplo ležišče ...
Kako je bila takrat majhna. Imela je nekaj manj kot deset kilogramov. Potem pa je rasla in rasla: vsak teden je pridobivala na kilogramih in velikosti, znotraj pa je ostala enaka - Luna.




Še enkrat: Vse najboljše Luna in upam, da bomo do naslednjega leta in tudi v prihodnje skupaj doživeli še veliko.



petek, 26. november 2010

Prvi sneg

Pa smo ga (končno) dočakali. Sneg je danes pobelil vrhove, hiše in travnike, Luni pa ni bilo jasno, od kod se je vzela ta bela odeja.




Takole je prestrašeno pogledala iz svoje tople koče na mrzel zrak in pobeljen vrt.



Čeprav je sneg že videla ko je bila stara dva meseca, je bila tokrat bolj previdna. Verjetno je mislila, da zunaj dežuje, takrat se ji namreč ne ljubi iz svoje koče. Vendar je kmalu ugotovila, da sneg ni tako moker kot dež, se otresla in zapodila za žogo. Snega še pričakujemo, napovedano je, da bo snežilo cel naslednji teden!