Kar ne morem verjeti, da je stara že eno leto, čas ki smo ga preživeli z njo pa je bil vedno zabaven. V tem času se nam je pripetilo velko lepega: od takrat ko smo jo šli, kot malo kepico, po smučanju februarja 2010, iskat v Dravograd, ko smo jo pripeljali domov, vzeli s seboj na morje, ko je dobila vnetje pokostnice, obisk njenih sorodnikov, njen prvi sneg ...
Ni mi žal, da sem se odločil za pisanje bloga. Vsake toliko časa lahko tako pogledam nazaj in obujam spomine, vse od takrat, ko smo jo šli iskat.
Sedaj si ne moremo predstavljati tega leta brez nje. Kako živ je spomin, ko smo jo pripeljali domov, ji pripravili toplo ležišče ...
Kako je bila takrat majhna. Imela je nekaj manj kot deset kilogramov. Potem pa je rasla in rasla: vsak teden je pridobivala na kilogramih in velikosti, znotraj pa je ostala enaka - Luna.
Še enkrat: Vse najboljše Luna in upam, da bomo do naslednjega leta in tudi v prihodnje skupaj doživeli še veliko.
