Pozdravljeni!

Kuža tukaj, kuža tam, kuža vsepovsod… Samo pri naši hiši ne! Ne še...
Začelo se je že pred leti, ko sva s sestro Ano začela tako razmišljati, da bi tudi midva imela kužka.
Toda bila sva še premajhna in ne dovolj odgovorna, da bi lahko skrbela za pravega psa. Vsaj tako sta govorila oči in mami. Na vse načine sva jih želela prepričati, da bi kupili enega od teh kosmatincev, toda brez uspeha.


Pravijo, da iz malega raste veliko. Svojo prvo domačo žival sem dobil za odličen uspeh v 4. razredu OŠ. Kakšno veselje je imeti svojo živalco, pa tudi če samo v stekleni krogli. Čez leto dni, ko mi je Škrgec (moja zlata ribica) nesrečno skočil iz posode, sem se odločil za nakup akvarija. Nisem se mogel sprijazniti s praznino. Za rojstni dan sem od strica, navdušenega akvarista, dobil šest gupijev. Omislil sem si tudi nov akvarij. V njem sem gupijem in enemu oklepnemu somiču uredil lep dom. Najbolj sem se razveselil prvih mladic, ki so se »skotile« (gupiji namreč ne ležejo jajčec, torej so živorodne ribe) ravno na dan, ko sem dopolnil 12 let. Prebral sem vso literaturo, ki si jo je bilo možno sposoditi o akvaristiki v knjižnici. Spoznal sem, da je moj 25 – litrski akvarij premalo za gupije. Potreboval sem večji akvarij. Sedaj 60 – litrski akvarij z nekaj manj kot dvajsetimi gupiji in enim oklepnim somičem krasi kotiček dnevne sobe.

Med tem časom je teta vzgajala že drugega kužka. Od malega sva ga s sestro hodila obiskovat, se z njim igrat. Vsak trenutek z njim se nama je zdel čudovit, nepozaben…
Sedaj je Lesi, kakor ga kličemo, star 9 mesecev in je pravi korenjak.
Ko sem iz dneva v dan opazoval svoje ribe, se mi je vedno zdelo kakor, da se pogovarjajo z mano. Ob stresnih trenutkih me je pogled na njihove živopisane repke pomirjal in sproščal.
Toda z njimi se nisem mogel igrati, niti tekati in jih objeti.


December 2009

Winx sestavljanka, Barbie konj, obleka za punčko, barvice…To so bile želje moje sestre Miklavžu. Sedel sem za mizo in razmišljal, kaj naj napišem. Nov fotografski objektiv…neeeeeeeee… predrago!
Zato sem napisal nekaj bolj skromnega:
UV filter, ter še nekaj, česar si po pravici povedano najbolj želim. S sestro sem se pogovoril, naj napiše bolj skrmne stvari. Morda bo pa le kaj sreče z mojo naslednjo željo:

»Hvala ti za darilo, ki si mi ga prinesel lansko leto. Letos pa si zelooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooo…(napisano je bilo namreč čez dve strani) želim psa. A ker vem, da zima ni pravi čas in da se pes ne kupuje za darilo, te proooosim da mi željo uresničiš spomladi. ;)«

Ana je bila takoj za in skrajšala seznam želja.

In Miklavž je prišel.
Prinesel mi je UV filter, Ani barvice. Bila sva zelo vesela, toda najine glavne želje pa ni uresničil. Pa tudi Božiček ne.



Januar 2010

Novo leto. Sneg. Predvsem veselje zaradi vsega naštetega. Prvič smo zares začeli iskati psa.

1.Pasma. To je najtežja odločitev. 1. Pogoj – pes bo zunaj. 2. Pogoj – kratka dlaka. 3. Pogoj – je učljiv. 4. Pogoj – prijazen do otrok (in obratno)… Mami je iz knjižnice prinesla 10 strokovnih knjig o psih, vzgoji, hrani…Po tehtnem premisleku smo se odločili za labradorca, ker nam ta pasma po značilnostih najbolj ustreza.

2.Spol. Vsi smo si želeli imeti samico. In tako je tudi ostalo.

3.Barva. Labradorci obstajajo v treh barvnih različicah: čokoladna, rumena in črna. Odločili smo se prav zanjo.

4.Iskanje oglasov. Bolha, Pesjanar… nič. Niti en oglas ni bil primeren. Iskali smo črno psičko, ki jo lahko pripeljemo domov po zimskih počitnicah, gremo namreč smučat in je nebi želeli že kar na začetku prepustiti nekomu drugemu....



To bo torej spletni dnevnik o naši bodoči psički.

Jan